nedelja, 21. marec 2010

svobodni odmevi na "Psihologija ateizma 6: Če bi bil Newton ateist"

Psihologija ateizma 6 - Če bi bil Newton ateist

(originalen zapis tule)

Ateistični komentatorji mojih blogov so pri temi o znanstvenikih pokazali, da imajo bistveno večje težave z realnostjo, kot pa je bilo pričakovati. Navkljub vsem dejstvom so trdili, da so bili vsi znanstveniki, vključno z Newtonom ateisti, le, da so to skrivali zaradi pritiska okolice.

Zdaj pa poglejmo še s psihološkega vidika, zakaj Newton ni mogel biti ateist, oziroma, zakaj ne bi mogel biti tako dober znanstvenik, če bi bil ateist. Morda sploh ne bi odkril svojih zakonov, če bi bil ateist.

Ena od pomembnih lastnosti, ki jo je Newton potreboval, je bila kreativnost in sposobnost razmišljanja ven iz škatle (angl. out of the box) oziroma izven okvirjev.

Kaj so ovire kreativnosti?

Vemo, da so otroci zelo kreativni, s časoma pa to sposobnost večinoma izgubijo ali pa jim oslabi. Kaj so torej ovire kreativnosti?

* Strah pred tem, da nas bodo ožigosali kot nore.
* Prepričanje, da so nekatere stvari nemogoče ali nemoralne, ali neumne.
* Strah pred sankcijami, ki nas bi doletele, če bi se naše ideje izkazale za politično nekorektne, heretične itd...

Ateisti bodo rekli, da je religija tista, ki omejuje kreativnost. To je sicer res, vendar pa ateizem ni nič boljši, ampak ravno obratno, metode ateizma za zatiranje kreativnosti so celo učinkovitejše.

Religije omejujejo svobodo misli s prepovedjo in kaznimi. Religije so s tem dosegle le, da so ljudje (torej heretiki) to navzven prikrivali, medtem, ko jim svobodnega premišljevanja nihče ni mogel preprečiti. Vemo pa tudi, da so prepovedani sadeži najslajši. S prepovedmi so pravzaprav spodbujali razmišljanje izven meja dovoljenega.

Ateizem pa omejuje svobodo misli s tem, da te ožigosa za neumnega, norega, praznovernega, naivnega, če razmišljanje posameznika ne ustreza njihovim okvirom. Temu posamezniku pa se posmehujejo. To pa je za tistega, ki je tarča tega posmeha, precej bolj boleče, kot pa prepoved ene inštitucije. In ker nihče noče biti neumen ali nor, ljudje, ki so tarče te potencialne oznake, sami pri sebi zato zatirajo nepravilne misli.

Zakaj je Newtom moral biti kreativen in zakaj ni mogel biti ateist?

Poglejmo si zgodovino. Začne se s Kopernikom, nadaljuje z Keplerjem in Galileom, nekako pa se zadeva zaključi z Newtnom.

V naših šolah, ki so še vse pod komunajzerskim proticerkvenim vplivom, nas učijo, da je Galileo pogledal z daljnogledom v nebo in takoj mu je bilo jasno, da se Zemlja vrti. Saj je ja čisto samoumevno, da, ko z daljnogledom pogledaš v nebo, da ti mora biti takoj jasno, da se Zemlja vrti. Dokaz imaš namreč pred nosom. Grda Cerkev pa je temu agresivno nasprotovala izključno zaradi vere.

V resnici še zdaleč ni tako. Bilo je nasprotno. Ideja je bila zelo revolucionarna. Potrebovali so pa več stoletij, da so dokazali, da se Zemlja vrti in sicer šele leta 1851 s Foucaultovim nihalom (v slovenščini). Kopernik pa je umrl leta 1543, Galileo 1642, Newton 1727. (Dneve smrti navajam zato, da dobite približno oceno, kdaj so zaključili z raziskovanjem.)

Glavni razlogza to, da izobraženi ljudje niso verjeli v heliocentrični sistem pred Newtonom, je bilfizikalniin ne verski. Takrat so o fiziki veljala še Aristotelova načela. Vsako telo sili k mirovanju, za gibanje je potrebna sila. Zemlja takrat ni veljala za majhno točkico v vesolju, ampak za gromozansko gmoto - in sile, ki bi to gmoto premikale, bi morale biti nepredstavljivo orjaške. Gibanje bi morali čutiti, kajti gibanje so ljudje vedno občutili. Vse stvari padajo dol proti Zemlji, zato je logično, da je Zemlja v centru vesolja.

Že Kopernik je moral biti kreativen, da je predlagal sistem, sistem, ki nasprotuje vsem tem zakonitostim. Kepler še bolj, saj je ukinil lepe in popolne krožnice, ter namesto njih uvedel elipse. Newton pa je na koncu kajti ovrgel vso obstoječo fiziko, ter jo postavil čisto na novo. Ker je trdil, da gravitacija deluje skozi prazen prostor, so mu očitali celookultnost. Newton je moral celo verjeti (brez dokazov) Koperniku, Galileu in Keplerju, da je vse tako, kot je, da je lahko iz tega uganil zakone fizike.

Če bi Newton bil ateist, bi verjel le v tisto, kar vidi in lahko preizkusi, torej, da stvari silijo k mirovanju in da je za gibanje potrebna sila. Vsako misel, ki odstopa od tega racionalnega fizikalnega sveta, bi takoj zavrgel.